ŠTARTNI SKOK

tekst je pripravil Mitja Štampfer v okviru seminarja za naziv trener plavanja.

slika (100 K)

Startni skok s startnega bloka lahko razdelimo na več delov: startni položaj, odriv, let padec v vodo, drsenje v vodi ter začetek plavanja.

Startni položaj

Na startno povelje (dolg pisk), ki ga da vrhovni sodnik, morajo plavalci stopiti na startne bloke, ki morajo po predpisih FINE biti visoki od 0,5 – 0,75 m, in tam ostati. Na starterjev ukaz "Take your marks" (op. PZS: "Na svoja mesta"), se morajo plavalci takoj postaviti v startni položaj vsaj z eno nogo na prednjem robu startnega bloka. Položaj, ki ga zavzamejo plavalci na startnem bloku je lahko med posameznimi plavalci zelo različen, saj je odvisen od anatomskih pogojev in gibalnih sposobnosti posameznika. Položaj telesa in rok je tudi odvisen od tipa startnega skoka, ki ga plavalec uporablja (več o tem v nadaljevanju). Osnovno načelo, ki pa mora veljati za vse položaje je to, da bo plavalec lahko čim hitreje reagiral, da bo ravnotežje iz stabilnega položaja čim hitreje prenesel v labilni položaj ter da bo učinek zamaha čim večji. Najpogosteje je plavalec pri startnem položaju v globokem predklonu, kolena so rahlo pokrčena (kot med bedro in golenjo znaša od 110 – 150°, kot med trupom in bedrom pa od 30 – 60°), stopala so rahlo razmaknjena (razdalja med njima naj bi bila od 15 – 20 cm) in vzporedna, prsti so upognjeni malo čez rob kamna, tako da ima plavalec trdno oporo na podlago in da mu pri odrivu noge ne zdrsnejo, položaj rok pa ni pomemben in je odvisen predvsem od tipa startnega skoka. Teža telesa je na prednjem delu stopal, vendar tako, da je težišče telesa tik na meji med stabilnim in labilnim položajem. Glava je toliko dvignjena, da je pogled plavalca usmerjen nekaj metrov naprej v vodo. Ko se vsi plavalci umirijo, da starter startni znak.

Odriv

V trenutku, ko je dan startni znak, se prične najvažnejši del startnega skoka, ki je odvisen od čim hitrejše reakcije plavalca (v povprečju traja od 0,15 – 0,2 sekunde, je pa ta čas seveda v veliki meri odvisen od posameznika in njegovih sposobnosti), od odriva z nogami in zamaha z rokami. Zamah z rokami vleče plavalca naprej, odriv z nogami pa potiska telo od startnega bloka. Eksploziven gib rok, ki je pač odvisen od drže rok v začetnem položaju, je usmerjen naprej pred glavo, istočasno pa ga spremlja močan odriv z nogami. Če plavalec drži roke v zaročenju, potem je smer gibanja rok ob telesu naprej do višine glave. Roke so v prvem delu sunka pokrčene v komolcih, v drugem delu pa se stegujejo. Če pa plavalcu v startnem položaju roke sproščeno visijo pred telesom, je ob startnem znaku zamah večji. Roke opišejo pot, ki gre skozi delno odročenje, zaročenje in ob telesu naprej do stegnjenega položaja. Istočasno s tem gibanjem rok se telo nagiba naprej in plavalec se z nogami odriva od startnega bloka. Oba giba rok in nog morata biti skladno povezana. Če se je plavalec prezgodaj odrinil z nogami, bo z zamahom rok celotno gibanje zaustavljal. Če pa je gib z rokami časovno pred odrivom nog, se telo preveč nagne naprej in s tem izgube noge odrivni učinek. Roke morajo priti v stegnjen položaj točno v trenutku, ko so iztegnjene noge zapustile startni kamen. V trenutku zamaha plavalec močno vdihne.

Let

Od trenutka, ko se stopala odlepijo od startnega kamna pa do prvega stika plavalca z voda, je faza letenja. V zraku mora biti telo stegnjeno, napeto, glava je v prvem delu leta nekoliko dvignjena, tako da je pogled nekoliko usmerjen naprej. Kot leta je pri odrivu 15 – 20° na gladino vode, ko pa pride v krivulje, potisne plavalec glavo med roke, dlani pa skupaj, da ne bi pri padcu v vodo roke razširil. Dolžina leta znaša pri boljših plavalcih od 3,5 – 4 m in je v veliki meri odvisna tudi od tipa startnega skoka, ki ga plavalec uporablja.

Padec v vodo

Kot pod katerim pade telo v vodo je od 10 – 25° in je odvisen predvsem od tehnike plavanja ki sledi. Pri sprinterjih, posebej pri kravlaših, je ta kot najmanjši (okoli 10°), pri delfinaših je srednji (okoli 15°), največji pa je pri prsačih (okoli 20 – 25°). Padec v vodo mora biti izveden tako, da gredo v vodo najprej roke, za njimi telo in nato noge. Pri takem padcu v vodo, ki je istočasno izveden tudi v najbolj idealnem kotu sta kinetična in potencialna energija plavalca najbolje izkoriščeni. Če pade plavalec v vodo preveč vodoravno, ga odpor vode, ki tedaj deluje na celotno površino plavalčevega telesa, zaustavlja. Nasprotno pa padec v vodo pod prevelikim kotom ne omogoča dobrega drsenja v vodi, ker se telo pregloboko potopi in potrebuje preveč časa, da pride iz vode. 

Drsenje v vodi

Ko pade plavalec v vodo, mora biti njegovo telo stegnjeno, napeto, da mu hidrodinamična linija ustvarja čim manjši odpor. Hitrost drsenja plavalčevega telesa pod vodo je približno 4,5m/sek. Globina drsenja pod vodo je odvisna predvsem od tehnike ki jo bo plavalec izvajal v nadaljevanju. Tako je optimalna globina drsenja pri kravlu in delfinu približno pol metra, pri prsnem pa je nekoliko večja. Globino drsenja pod vodo lahko plavalec uravnava z držo glave. Če glavo nekoliko dvigne, bo telo drselo navzgor proti površini vode, nasprotno pa bo drsel globje, če bo glavo potisnil navzdol. Hitrost, ki jo ima plavalec v prvih trenutkih drsenja takoj po padcu v vodo, je večja od hitrosti plavanja in zato bi plavalni gibi v tem času plavalca zaustavljali.

Začetek plavanja

Ko se hitrost drsenja izenači s hitrostjo plavanja (to običajno znaša 5 – 7 metrov) prične plavalec z delom udov, kako in kdaj pa je spet odvisno od tehnike plavanja ki sledi v nadaljevanju.

Pri kravlu začne plavalec najprej z delom nog, ko pa je prišla glava nekaj centimetrov do gladine, zavesla tudi roka. Mnogi plavalci,zlasti v sprintu, nekaj zavesljajev po startu ne vdihujejo in šele po določeni preplavani razdalji vključijo tudi dihanje v običajen ritem plavanja.

Tudi pri delfinu pričenja plavalec prvi udarec z nogami, čemur sledi zavesljaj rok in s tem tudi normalen ritem plavanja. Nekateri tekmovalci po startu izvedejo več udarcev z nogami, ker so pod vodo hitrejši (maximalno 15 metrov po startu in obratu), ali pa preprosto zato, ker so pregloboko v vodi in si morajo z delom nog pomagati, da hitreje pridejo do površine vode.

Pri prsnem plavanju pravila plavalcu dovoljujejo le en sam zavesljaj rok in udarec nog pod vodo. Ta zavesljaj pa lahko plavalec temeljito izkoristi in se zato razlikuje od običajne tehnike zavesljaja rok pri prsnem plavanju. Iz stegnjenega položaja, ko telo drsi v vodi, pričenja plavalec zavesljaj tako, da roki vlečeta vstran dokler ne dosežeta med seboj kot 90°, potem se pričneta krčiti v komolcih, dlani se obrnejo navzdol in prične se zavesljaj, ki je podoben tistemu pri delfinu. Dlani torej pod vodo zarišeta dvojni "S" in končata zavesljaj ob bokih, stegnjeni z dlanmi obrnjenimi navzgor. S tem zelo učinkovitim zavesljajem dobi telo zelo veliko hitrost, ki jo mora plavalec izrabiti, zato trenutek (okoli 1 sekunde) miruje v hitrem drsenju. Nato prične roke vračati v začetni položaj tako, da jih vrača tik ob in pod telesom, da bi bil odpor čim manjši. Istočasno z vračanjem rok v začetni položaj pa pričenja plavalec krčiti tudi noge. V zadnje delu vračanja rok, ko roke steguje pred glavo, izvede udarec z nogami, kar mu da ponovno močan impuls za drsenje. Z naslednjim zavesljajem rok, ki je izveden v običajni tehniki, mora priti plavalec z glavo iz vode in pričenja normalen ritem plavanja.

nazaj

nekaj o štartnih pravilih...

Posodobljeno 24. marec 2001, (C) Tina 2000, obiskovalcev: (od 24. marca 2001)