Tekst je pripravil Vladimir Vučko. Uporabil je naslednjo literaturo: B. Volčanšek, Sportsko plivanje, Fakultet za fizičku kulturu, Zagreb 1996, Zapiski s seminarja za pridobitev naziva trener plavanja, V. Kapus, Ljubljana, 1999, Colwin, Cecil, Swimming into 21 st. Century, 1992, Dr. Bednarik, Nekatere značilnosti biomehanike plavanja.

V svoji seminarski nalogi sem se odločil, da bom podrobno opisal potek podvodnega zaveslaja pri kravlu in njegove karakterističe značilnosti.

UVOD

Plavanje je v odnosu na ostale telesne aktivnosti specifična motorična aktivnost. Ta specifičnost, z ene strani izhaja iz dejstva, da človek živi in deluje na kopnem, tako da je voda zanj »novo« okolje, ki se mu je treba šele prilagoditi.

Druga posebnost plavanja je v potrebi menjave položaja telesa prehod iz pokončnega položaja telesa v vodoravni položaj, s podprtega v nepodprti položaj), drugačnega načina dihanja, nadalje z navidezno izgubo teže, odsotnostjo antigravitaciskega refleksa, kar od človeka ne zahteva le prilagajanje, temveč učenje gibanja v novem okolju.

Kako hitro se bo plavalec gibal v vodi vplivajo številni faktorji. Tako naj v uvodu omenim le najvažnejše. Specifičnost okolja v katerem se odvija gibanje. Seveda je struktura gibanja odvisna od tehnike plavanja (kravl, hrbtno, prsno, ddelfin).

Funkcionalne komponente plavanja so odvisne od dolžine plavanja, tehnike, osvojenosti nivoja tehnike motoričnih informacij, kar v veliki meri vključuje aerobne in anaerobne mehanizme, odvisno od zahtevanih vrednosti. Pri vseh tehnikah sodeluje skoraj vsa muskulatura, s katero se repitativno izmenjujejo, odvisno od faze dela ( propolzivna, retropulzivna ), fleksiaekstenzija, tonus, relaksacija posameznih mišičnih skupin.

Športna plavalna tehnika je premikanje po vodi z definiranim ciljem in strukturo gibanja. (Volčanšek, 96)

PROPULZIJA

Uspešnost plavalca je opredeljena z delovanjem nekaterih biomehanskih in hidrodinamičnih zakonitosti. Le-te se od plavalca do plavalca ne spreminjajo, zato ti variirajo glede na, uspešnost plavanja v teh parametrih. Plavalčeve morfološke in motorične značilnosti, ki se prepletajo z delovanjem zunanjih sil, pogojujejo tehniko plavanja.

Spoznavanje sestave delujočih sil pri plavanju in njihovih momentov je zelo zapleteno. Na plavalca v vodi delujejo teža plavalca, hidrostatične (sila vzgona), hidrodinamične sile (odvod gibalne količine obtekajoče vode po času), sile plavalnega upora in notranja sila sistema plavalec - voda (sila mišic)- Te sile plavalec ustvarja s spreminjanjem položaja posameznih delov telesa v vodi. Njihova velikost pa je odvisna od intenzivnosti in natančnosti gibanja.

Hkratno spremljanje vseh dejavnikov, od katerih je odvisna hitrost plavanja, je zahtevno.Vendar Adams, Martin, Yeater in Gilson (1983) poudarjajo, da je treba čimveč podatkov o plavalni sili, uporu, frekvenci, poti zavesljaja in udarca ter njihovem pomenu za plavanje preučevati skupaj. Če razlagamo te dejavnike uspeha v plavanju posebej, kar se je pogosto dogajalo, lahko dobimo sicer obsežno znanje o biomehanskem modelu plavanja. ki pa je nepopolno.

Mišična sila vzpostavlja gibanje okončin in trupa v vodi. Na trenutno smer gibanja okončin in trupa (smer opredeljuje normala na dlan) deluje sila čelnega upora. To je sila , pritiska gibajočega dela telesa na vodo in zavira gibanje v trenutni smeri. Glede na tretji Newtonov zakon je sila upora roke na vodo nasprotno enaka sili delovanja vode na roko.To silo imenujemo vlečna sila.

Zaradi asimetričnega obtekanja tekočine okoli okončine in posledično nastajajoče tlačne razlike, nastaja dvižna sila, katere smer je pravokotna na vlečno silo, torej na trenutno smer gibanja.

Rezultanta vlečne in dvižne slie je parcialna propulzija posamičnega gibajočega dela telesa v vodi. Horizontalna komponenta te sile potiska plavalca naprej, vertikalna pa ga dviga ali potaplja.

Vektorska vsota parcialnih propulzij ustvarjenih z rokami, nogami in telesom je celotna propulzija. Smer te propulzije je smiselno obravnavati kot vsoto sil, ki delujejo v smeri gibanja celotnega plavalca, v smeri pravokotno na to smer v horizontalni ravnini in v smeri pravokotno na to smer v vertikalni ravnini

 

(klikni za povečavo)

Diagram plavalca: D predstavlja silo upora, ki deluje na plavalca, F predstavlja celotno silo povzročeno z roko - parcialno propulzijo, Fd in Fl predstavljata vlečno in dvižno silo. Fdx in Flx sta komponente vlečne in dvižne sile v smeri plavanja, Fp predstavlja horizonlalno komponento celotne sile plavanja - parcialne propulzije in vH in vB sta hitrost roke in telesa. Velikost teh sil je odvisna od oblike, površine in položaja gibajočega se dela telesa, krivulje gibanja (predvsem dlani), smeri gibanja in relativne hitrosti gibanja okončine glede na tekočino (vodo).

Glede na povedano lahko sklepamo: z okončinami odrinjena gibalna količina vode v smeri nazaj povzroča gibanje plavalca naprej. Ta teorija je imenovana propulzija upora. Ker je premikanje naprej posledica upora vode, ki nastane ob premikanju plavalčevih okončin v smeri nazaj. Ta teorija je bila splošno veljavna v sedemdesetih letih. Vendar pa so podvodna snemanja pokazala, da plavalci veslajo pretežno v smeri navzdol in na stran. Plavalec konča zavesljaj skoraj v isti točki kot ga je začel. To dejstvo nakazuje, da plavalci ne veslajo 1e v smeri nazaj, kar bi glede na teorijo upora vode bila najidealnejša smer. Sprva so krivuljo zavesljaja, ki je bila usmerjena tudi navzdol in na stran pojasnjevali s tem, da plavalci na tak način poskušajo odrivati mirno vodo, ki se zaradi predhodnih zavesljajev ne giblje nazaj.

Ko plavalec enkrat vodo odrine, le ta dobi svojo hitrost. Plavalec mora povečati hitrost zalvesljaja, če želi še odrivati vodo. Vendar plavalec prej ali slej ni več sposoben pospeševati hitrosti zavesljaja. Posledica je, da je hitrost odrinjene vode večja ali enaka hitrosti zavesljaja Če se voda in del telesa, ki vesla, gibljeta z enako hitrostjo, potem njuna relativna hitrost pada, s čimer se pomemhno zmanjša sila, ki povzroča plavalčevo gibanje, porabljena enengija plavalca je neproduktivna. Zato je pomembno, da plavalec poskuša zajemati in se odrivati od mirujoče vode, ki se zaradi predhodnih zavesljajev ne giblje nazaj. Na tak način veslajoča okončina ustvaIja večji upor. Kar pomeni večjo gibalno količino odrinjene vode in večjo hitrost plavanja.

Način s katerim plavalec odriva vodo oz. izvaja propulzivni del zaveslaja, nazaj z zaveslaji v diagonalni smeri.  
Z obeh slik je razvidna podobnost med gibanjem plavalčeve roke in vrtenjem ladijskega vijaka.
Napadni koti na roko (po: Schleihauf, 1979)  
Sile zavesljaja: Smer hitrosti roke se spreminja mes zavesljajem. Napadni kot je trajno prilagojen propulzivni sili Fp. S spremembo kota dlani plavalec uravnava razmerje med dvižno in vlečno silo, tako, da se razultirajo v čim večji PROPULZIVNI SILI.  

 

nazaj